V naši družini sem bila pogosto edina, ki je pri kosilu preskočila juho. Rada sem imela edino zelenjavno juho z lisičkami in stročjim fižolom. Pri vseh ostalih sem bila zelo skeptična in se niti nisem potrebovala upirati, namreč kdor je pripravljal krožnike na mizo, je že vedel glede na vrsto dnevne juhe, da mora na moje mesto položiti samo plitek krožnik. Ko sem šla študirati, sem šele vzljubila vse mamine jedi na žlico, ki jih prej nisem marala. Prav smešno se mi zdi, da sem potrebovala dobro dozo domotožja ter kup ocvrte študentske hrane in že sem naročevala mami po telefonu, da pripravi nekaj na žlico, ko pridem čez vikend domov.
Zadnje čase prav obožujem tole oranžno zeleno juhico iz pšeničnega zdroba, zame je neke vrste hrana za tolažbo in cartanje. Joj, kako sem se še pred leti zmrdovala ob po naše 'gresovi juhi'.
Danes je mama skuhala to juho samo zame, čeprav sem se je najedla že včeraj. Pozorna je bila tudi na količine sestavin, saj kot pravi sama – kuha po občutku. Tokrat pa se je potrudila za najino ponovno skupno bloganje.
Nujno vas moram opozoriti, da si dobro pogledate skrbno sesekljan drobnjak na fotografiji spodaj – v finem sekljanju je pri nas strokovnjak ati! Vedno si vzame čas in je neverjetno osredotočen. Prav z veseljem ga opazujem pri delu. Bravo!