Babičin sladoled je zame najboljši sladoled na svetu. Itak zaradi okusa, ki je kremast, bogat in saden, poleg tega ga je enostavno pripraviti in ja, vedno me spomni na počitnice, ki sem jih pogosto preživljala pri babici in dedku. Norela sem okoli hiše, ponavadi s prijateljico iz otroštva, ki je bila vedno blizu, kar v sosednji hiši, včasih smo norele skupaj z mojo sestro, čeprav je bila takrat za naju preotročja, saj je nekaj let mlajša. Danes je prava ženska, tudi ogromno čara v kuhinji in me pogosto preseneti z idejami. Ah, jaz bom vedno videla v njej še tisti košček otročje male in nadležne sestrice. :) Pri babici in dedku sem včasih pomagala pri kakšnih opravilih, zelo rada sem pokukala k živalim v hlev, rada sem hodila v vrt po redkvice in korenček ter jih veselo hrustala. Babici sem rada povedala, da bom imela kmetijo, ko bom velika. Včasih sem delala kaj za šolo ali brala mojo najljubšo zbirko Pet prijateljev. Kakorkoli, vedno je bilo zanimivo in vedno me je babica razvajala z dobrotami. Dan se je pogosto zaključil z obilno porcijo sladoleda pred televizorjem. Babica, dedek in jaz smo zajemali borovničev, včasih bananin sladoled. Borovnice so bile seveda vedno sveže nabrane, včasih sem malo prispevala tudi sama. Smešno je, kako sem si takrat kot otrok predstavljala, kako velike posode sladoleda ima babica v zamrzovalniku. Tudi porcije so se mi zdele ogromne. Zdaj vem, da so babičine porcije še vedno velike in to ne velja samo za sladoled, ne zdijo pa se mi več astronomske kot v otroštvu. Recept sem seveda spremenila v rastlinskega, ampak vem, da mi babica ne bo zamerila. Hvala babica in dedek za ta recept in vse spomine na čarobne počitnice! :)

Sladoledni dober tek! :)