Mandarine obožujem že od majhnega, ko sem jih zvečer rada jedla kar v postelji. Z leti se ni nič spremenilo, edino še več sem jih nesla zvečer s seboj, ko sem šla spat. Sede sem jih lupila, pogosto vmes klepetala in norela s sestro, da naju je vmes večkrat prišel okregat ati, olupke pa sem odlagala kar poleg postelje, da je vsa soba dišala. V srednji šoli ni bilo nič boljše, s sošolko sva jih pogumno lupili in se z njimi mastili kar med urami fizike, saj je bila to ura po športni vzgoji in sva bili vedno zelo žejni. K sreči smo imeli najprijaznejšega profesorja fizike, tu in tam je samo z nasmeškom vprašal, kaj tam v zadnji klopi tako diši. Seveda smo se vsi smejali s profesorjem vred. Zdaj, ko sem že res velika punca, jih še vedno lupim na nenavadnih krajih kot je recimo gledališče in opera (ampak samo med pavzami!), pa tudi na nadmorski višini okoli 15 kilometrov, ampak se ni še noben pilot pritoževal. Pozimi so res moj najljubši sadež, olupke sušim na vseh radiatorjih, da hiša lepo diši. Včasih jih narežem na rezine, posušim in z njimi dekoriram božično drevesce, pogrinjke in darila. Letos sem v Lidlu našla ogromne mandarine z zelenjem, kljub precej visoki ceni sem jih nagrabila kar nekaj in še isti dan jedla in pila najboljše mandarine v svojem življenju. Verjamem pa, da jih bodo zasenčile mandarine, ki jih bom nekoč nekje sama nabrala ali pa celo kar sama posadila svoje drevo. To bi bilo naravnost mandarinastično!