Okrog karija se mi pletejo simpatične zgodbe. Po dolgem času sem govorila s prijateljico iz otroštva, s katero sva bili vsako poletje kot rit in hlače. Najin pogovor je kot vedno pripeljal do kuhanja. Povedala mi je, kako pripravlja kari in da bo danes na meniju. Ko sem pomislila na dobro zelenjavo in kremno kokosovo omako ter začimbe, seveda ni bilo druge kot da hitro skočim do prvega Lidla in kupim zalogo kokosovega mleka, za katerega mi je povedala, da je celo v hudi akciji. Seveda sem kupila še kup zelenjave: cvetačo, bučo, papriko, paradižnik, peteršilj... Kmalu sem že kuhala. Vmes me je poklicala druga prijateljica in ves čas, ko sem kuhala, sva imeli pravi ženski pogovor. Sploh se ne spomnim, kako sem ta kari ustvarila, ampak bil je moj najboljši, mnogo boljši od tistega lani ali celo predlani. Na koncu telefonskega čvekanja sem poskusila kosilo in prijateljici povedala, da ne vem, kako je tako super izpadlo. Očitno z nekaj čarovniške magije haha. Fotografijo karija sem poslala prijateljici, ki mi je dala recept. Popoldne sem prejela fotografijo njenega karija, ki je izgledal kar podobno. Bravo obema! Naslednjič, ko sem ga kuhala, sem se opogumila in dodala bolj divji čili. Seveda sem odstranila močna semena z rokami. Peklo je še cel dan in še malo zjutraj. Ko sem jedla kari, sem si vmes hladila roke v krpi, namočeni v ledeni vodi. Ampak vredno je bilo. Za dober in tokrat bolj pikanten kari sem z nasmeškom hladila roke v krpi in poleg jedla krasno zelenjavo v kremasti omaki, riž z žafranom, malo kremnega jogurta, vse pa potroseno s peteršiljem in pokapljano z limoninim sokom.