Dočakali smo jo - našo dojenčico

Ne morem verjeti, da pišem še eno najlepšo zgodbo. Tisto z metuljčki v trebuhu, cmokom v grlu in solzami v očeh. Po najinem prvem čudežu sva hvaležno, skromno in potihoma upala na še enega. Nisva si ga želela nič manj in tudi tokrat so leta prehitro tekla, pritisk zaradi najinih let je bil še večji. Tu pa je bila še hčerka, ki je vse pogosteje izrazila željo, da si tako želi bratca ali sestrico. Če sem se včasih spraševala ali bom kdaj mama, sem se tokrat spraševala ali bo hčerka kdaj sestrica. Tudi tokrat sva potočila marsikatero solzo in se trudila z zdravim življenjskim slogom in delom na sebi. Hčerki pa sva ljubeče odgovarjala, da držimo pesti za bratca ali sestrico, da se imava z atijem zelo rada in da ne veva ali se bo zgodilo in kdaj.

Veselo odštevamo...

Kako se nama je lahko zgodil še en čudež, se vprašava vsake toliko. Vesela sem, da sva se velik del življenja borila za otroka, ker sva tako podarila življenje dvema čudovitima dušicama. Čez vse bi šla še enkrat.

Oktobra lani sva izvedela, da si pod mojim srcem, ljuba pikica. Sreča je bila neizmerna, a strah je bil prisoten – naj se tudi tokrat dobro izide. In oktober je bil dober, kmalu sva videla tvoj srčni utrip. Vse je bilo na svojem mestu in po prvih tednih luštne slabosti in utrujenosti je nastopil čaroben veseli december, ko sva za Božič lahko končno razveselila hčerko, da bo le postala starejša sestrica. Presrečna je dobila solze v oči in tekala po sobi sem in tja, poskakovala in naju objemala. Obenem so najlepšo novico izvedeli tudi najini domači, ki so bili poleg. Kako je lahko Božič še lepši kot vedno, se nismo mogli načuditi. Doživela sem lahko še eno prelepo nosečnost, tokrat s še enim parom rok na trebuhu, saj je hčerka vse redno spremljala, pomagala pri pripravah, skrbela zame in se veselila prihoda sestrice. Tudi tokrat sem bila zdrava nosečnica, polna energije, hčerko sem spremljala v šolo in hodila po njo vse do konca.

In napočil je junij, ko smo le dočakali našo ljubo dojenčico, zdravo Katarino, težko 3510 g in dolgo 51 cm. Bil je prelep in naraven porod. Vanjo sem se zaljubila v prvi sekundi, ko sem jo dobila v naročje in res je, ko pravijo, da se mamina ljubezen z vsakim novim detetom pomnoži. Neskončno ljubezni občutim v srcu vsak dan in neverjetno je, kako enako zaljubljena sem v obe hčerki. Ati poka od ponosa, saj ima zdaj kar tri punce okoli sebe. Zaščitniški je in malo važen. Sestrica pa ima iskrice v očeh čisto vsak dan. Za nami je nepozabno poletje, vroče in intenzivno, zdaj pa še bolj sproščeno uživamo v prelepi jeseni. Dojenčica je že pravi dobrovoljček in naš sonček, ki nas vsak dan razvaja z najlepšimi širokimi nasmehi.

Včasih, ko te opazujem med spanjem, moja ljubka Katarina, se ozrem nekam v nebo, položim dlani na prsi in zašepetam: »Hvala…« Vedno sem nekako čutila, da bomo štirje, predstavljala sem si sestrici in zdaj smo štiriperesna deteljica. Zdaj smo štirje, zdaj smo vsi. Naša družina je dobila manjkajoči košček in je zdaj popolna. Mirna sem in hvaležna. Neizmerno srečna sem. Zaželim si samo še zdravja za vse nas. In se zahvalim Katarini, da si naju je izbrala za starša in Iris za sestrico. Obljubljava vama, da se bova vsak dan trudila biti kar najboljša možna starša, da bo naš dom vedno varen pristan, poln miru in ljubezni. Saj to je največ vredno v življenju. Družina.

...pa te imamo.