Dve zgodbi, ki sta se ponovili

Med petim postopkom umetne oploditve sem pod popkom zopet otipala bulico in opazila, da imam v njeni bližini zopet podoben nelagoden občutek kot pred leti. Več o prvih simptomih, postavitvi diagnoze, prvih dveh operacijah in ostalem si lahko preberete v prvem in drugem delu moje zgodbe o endometriozi. Takoj sem bila na vrtiljaku čustev – občutila sem jezo, bes, žalost, strah in še kaj. Takoj sem poklicala na Kliniko za neplodnost in medicinski sestri povedala za mojo ugotovitev, da se je endometrioza očitno ponovila. Pojasnila sem ji, da me skrbi, da ne bi tega postopka tako rekoč vrgla stran, saj imam lahko zaradi endometrioze veliko manjše možnosti zanositve. Sestra me je pomirila in rekla, da postopka zaradi tega ne bomo prekinili – injekcije si naj še dalje dajem z ljubeznijo in pozabim na endometriozo, saj bi ji drugače samo povečala moč. Res sem postala bolj mirna. Vedela sem, da je najbolje postopek nadaljevati, drugače bi bil cel kup injekcij, ki sem si jih dajala že skoraj tri tedne, zaman. Čeprav sem nadaljevala z optimizmom, me je bilo rahlo strah, da zaradi ponovnih simptomov ne bi uspelo.

Na dan posveta z laboratorijskimi izvidi sva prvič po dolgih letih slišala, da je test "nosečniškega hormona" beta Hcg pozitiven. Skoraj me je poneslo do oblakov, a sem hitro padla nazaj na realna tla. Zdravnik je namreč še v istem stavku povedal, da je velika verjetnost, da je nosečnost bila, ampak je več ni. Vrednost hormona smo testirali na dva dni in res je bila vsakič prenizka. Na zadnjem ultrazvočnem pregledu pa tudi ni bilo videti kaj vzpodbudnega.

Kot se je ponovila zgodba z endometriozo pod popkom (čeprav takrat še ni bila potrjena s strani zdravnikov), se je čez en mesec ponovila še zgodba s pozitivnim beta Hcg hormonom. Ker sva samo v petem postopku umetne oploditve imela pri punkciji eno celico več in so jo lahko zamrznili, sva že naslednji mesec po splavu lahko šla v postopek z zamrznjeno celico ali "pingvinčkom" – tako jim radi rečemo pari, ki smo na Kliniki. Postopek je bil krajši in manj naporen. Končni izvid je spet pokazal pozitiven rezultat. Spet je bil hormon sumljivo nizek. Trepetala sva iz ure v uro in vsakih nekaj dni hodila v laboratorij. Hormon je zopet rasel prepočasi. Po pregledu sem izvedela, da bom morala na čiščenje z vaginaletami, saj se tokrat zadeva ni sčistila sama. Na oddelku sem bila nekaj ur s hudimi bolečinami, potem se je zadeva umirila. Doma sem počivala še nekaj dni. Prebolevala sva obe naporni izkušnji. Tako je peti postopek umetne oploditve trajal skoraj štiri mesece. Mogoče napišem kaj več o tem v drugi zgodbi, v tej se želim osredotočiti na endometriozo.

Resnično sva oba potrebovala velike počitnice od vsega skupaj, a kmalu sem morala v akcijo glede ponovne endometrioze pod popkom.

Spet pri abdominalnih kirurgih

Tokrat sem se naročila pri kirurgu v kraju, kjer živim. Na prvem pregledu je bil neprijazen, na kontroli z izvidi laboratorija in abdominalnega ultrazvoka pa osupljivo neprofesionalen. Lahko bi napisala celo zgodbo o njem, pa ne bom izgubljala energije. Nekateri ljudje tega poklica pač ne bi smeli opravljati. Takoj sem se naročila h kirurgu, ki me je prvič operiral. Že ob pregledu je potrdil ponovno bulico pod popkom, najverjetneje endometriozo. Treba bo operirati. Opravila sem še nekaj preiskav. Na kontroli sem ga povprašala, kaj lahko še sama storim. Da bo to že tretja operacija zaradi endometrioze in me resno skrbi, kako bo v prihodnje. Ali bom operirana vsakih nekaj let? Ali se bo zadeva še poslabšala? Spoznala sem namreč punce, ki so imele zapletene operacije in težave, veliko večje od mojih. Zdravnik mi seveda ni znal veliko svetovati, se je pa strinjal, da naj raziskujem dalje in širše, tudi v tujini. Nekaj je treba spremeniti. Dogovorila sva se, da počakava z datumom operacije in se prej naročim v Dnevnem centru za endometriozo.

Dnevni center za endometriozo

V neki reviji sem slučajno naletela na članek o Dnevnem centru za endometriozo na Ginekološki kliniki v Ljubljani. Komaj sem jih doklicala, saj je bil takrat center star šele nekaj mesecev in niti na centrali bolnišnice niso vedeli nič kaj o njem. Ko sem zavrtela nekaj številk in nihče ni vedel zanj, sem že dvomila ali se mi ni o tem članku samo sanjalo. Z nekaj vztrajnosti mi je le uspelo in dobila sem datum za prvi pregled. S seboj sem seveda nesla kup izvidov. K sreči so mi dodelili neverjetno prijazno mlado zdravnico, ki si je vzela celo uro časa. Tako sva lahko v miru poklepetali in sem ji lahko povedala celotno zgodbo ter vse moje skrbi. Postavljala mi je vprašanja, ki jih drugje nisem slišala. Mojim simptomom je postavila diagnoze – drugje niso vedeli, kaj bi simptomi lahko bili. Vedno isti odgovor – pač endometrioza. Tokrat sem dobila odgovore na večino vprašanj.

Vedela sem, da sem prišla na pravo mesto in dobila sem nove zaloge upanja in optimizma. In zdravnico, s katero sva klepetali kot prijateljici na kavi.

Dobila sem kup napotnic in tokrat sem jih bila neverjetno vesela. Opravila sem pregled pri tirologu za ščitnico – diagnoza Kronično vnetje ščitnice z evtirozo. Nič resnega. Ščitnica ne deluje ne premalo in ne preveč, gre le za rahlo vnetje. Kot preventivo sem dobila tabletke Euthyrox. Sledil je endoskopski ultrazvok črevesja, nobenih posebnosti. Pa izčrpen pregled pri revmatologu. Opravili so kup testov v laboratoriju, tudi tukaj k sreči nobenih posebnosti.

Osebni zdravnik mi je napisal še napotnico za kardiologa, saj sem včasih občutila nenavaden utrip v predelu vrata in pogosto tudi v okolici srca. Kardiolog je bil neverjetno prijazen, vzel si je veliko časa zame in razmišljal o mojih težavah zelo celostno. Obdelala sva vse od otroštva do danes. EKG in ultrazvok srca sta bila brez posebnosti, pravtako obremenitveni test ali po domače – pridno sem "gonila bicikl" z nekaj kabli, pritrjenih nase. Ves čas rekreacije smo z medicinskimi sestrami prijetno kramljale, tako da bi po koncu najraje še malo ostala pri njih. Na zadnjem pregledu pri kardiologu sem izvedela, da so vsi simptomi posledica povečanega stresa. In dobila potrditev, da nadaljujem s tem, kar počnem – tekom, jogo, meditacijo in zdravo prehrano. Tudi tokrat sem slišala, da bodo z zanositvijo izginili vsi simptomi. Seveda bodo!

Operacija #3

Pred operacijo sem opravila še nekaj preiskav, vseh se niti ne spomnim več. Ker smo datum zaradi prehlada ali kašlja kar nekajkrat morali prestaviti, sem šla večkrat zastonj v laboratorij zaradi svežih krvnih preiskav pred operacijo. Očitno je stres že močno vplival na vse. Bolj kot sem se trudila biti zdrava, prej sem staknila prehlad. Na koncu smo se dogovorili, da opravijo preiskave v sami bolnišnici in tokrat sem bila zdrava. Končno!

Dan pred operacijo sem bila sprejeta na oddelek. Odvzeli so mi kri in uredili vse papirje. Opravila sem še pregled pri anesteziologinji. Prijazna gospa me je zaslišala o vsem možnem in tudi ona je zaključila, da bodo vse težave izginile, ko bom rodila. Se veselim! Medicinska sestra mi je še dovolila, da grem za eno uro ven na sonce. Privoščila sem si sok in krekerje, ki sem jih imela s seboj. Uživala sem v zadnji hrani pred operacijo. V trafiki sem si kupila knjigo Uravnajte ščitnico in rešili boste 100 težav hkrati. Na oddelku sem takoj dobila posteljo in odvajala za zvečer. Zaradi lakote in glavobola sem popoldne prespala. Zvečer sem dobila navodila glede jutra in operacije ter izvedela, da sem prva na programu. Zjutraj so prišle v sobo punce, ki so prespale doma, saj so bile vse iz Ljubljane ali okolice. Klepetale smo že dan prej in res sem se jih razveselila. One pa so bile očitno vesele, da so me lahko kaj povprašale, saj je njim bila to prva operacija. Čas je tako hitro minil. V predoperacijski sobi je prišla do mene moja operaterka in potrdila, da bo opravila vse tri posege v enem kot je bilo dogovorjeno – odstranitev bulice pod popkom, laparoskopijo in histeroskopijo.

Prebudila sem se na intenzivnem oddelku brez težav, a so me zaradi rahlo nizkega pritiska tam zadržali še en dan. Večino časa sem seveda prespala, bila na telefonu z domačimi ali klepetala s sotrpinkami. Zvečer sem dobila prepečenec, čaj, injekcijo proti strdkom in nekaj proti bolečinam za miren spanec. In res sem lepo spala. Zjutraj sem že dobila konkreten zajtrk in na moje veliko presenečenje lahko šla pod tuš – kljub petim gazicam na trebuhu. Kako ljudje ob takšnih trenutkih cenimo nekaj, kar imamo drugače vsak dan. Hrano in tuš. Zdelo se mi je, da sem se na novo rodila. Potem so mi zamenjali gazice. Zdravnica mi je pretipala trebuh in povprašala po počutju. Vprašala me je, če bi šla domov. Ker sem odločno pritrdila, se je nasmehnila in odšla pisati odpustno pismo.

Izvedela sem, da je bila bulica pod popkom bolj posledica prve – abdominalne operacije. Ni šlo za ponovno endometriozo, ampak bolj za zgoščeno kri. Odstranila mi je pregrado, ki je bila najbrž posledica splava in zarastline pod črevesjem. Tako sploh ni šlo za endometriozo kot ob prvih dveh operacijah. Vse skupaj se ne bi moglo lepše končati.

V bolnišnici sem dobila še okusno kosilo – seveda kot že prej zajtrk 100% rastlinsko na mojo željo, potem pa je že prišel možek, da me odpelje domov. Pot je bila rahlo tečna, saj me je tu in tam zbadalo po trebuhu, tudi nekaj slabosti je bilo. Prej sem že vzela Lekadol, vmes pa sva malo počivala. Dva tedna sem bila v oskrbi pridnega in pozornega možeka, mojega osebnega negovalca. Tokrat sem lahko gazice odstranila že čez dva dni, tuširala sem se lahko čez šive, ki so sami odpadli v dveh tednih. Nobenih bolečin nisem imela, le en dan sem vzela en Lekadol. Drugače je samo kje rahlo zabolelo ali zbodlo, pa še to bolj ob stiku s posteljo. Spala pa sem brez težav. Čez nekaj dni sem že pripravljala malice in kaj malega postorila. Le psa nisem sprehajala, saj bi me lahko lepo zabolelo, ko bi se zagnal za kakšno mačko. Je pa prvi sprehod po operaciji bil nekaj posebnega. Kot vedno – kot bi bila prerojena in vse na novo cenila.

Pregled po operaciji

Pri operaterki sem imela še zadnji pregled. Okrevanje je lepo potekalo. Izvedela sem, da bodo lahko bolečine v predelu črevesja še nekaj časa prisotne. Na moje vprašanje glede Klinike za neplodnost pa mi je zdravnica svetovala, da se čez nekaj mesecev le naj odločiva za nov postopek. Seveda je možna zanositev tudi po naravni poti, še posebej zdaj, ko je poletje. Dobro sva se nasmejali, poleti je res posebna energija. Poletna energija nama očitno ni bila v pomoč, a vsak letni čas ima svoj čar, kajne?

Hvala!

Spet se moram iz srca zahvaliti – najprej mojim domačim in prijateljem. Hvala za vse klice, sporočila, obiske in lepe besede. Rada vas imam! In najboljši ste! Hvala vsem zdravnikom Dnevnega centra za endometriozo in vsem medicinskim sestram ter ostalim zaposlenim. Pri vas sem se počutila domače, varno in mirno. Zaradi vas sem dobila dodatno voljo in optimizem ter veliko novega izvedela o tej bolezni. Še posebej hvala vsem na intenzivnem oddelku! Deležna sem bila toliko lepih besed in dotikov. In hvala vsem puncam, ki smo si krajšale čas v bolnišnici. Občudujem vas!

Pogumno naprej

Verjamem, da sem na pravi poti, zato pogumno stopam po njej. Zaradi spremembe življenjskega sloga, prehrane, razmišljanja in večnega raziskovanja ter učenja sem polna optimizma in energije kot že dolgo ne. Verjamem kot nikoli prej, da imamo velik vpliv na potek svoje bolezni. Večina se nas niti ne zaveda, kako kompleksna zadeva bolezen je, dokler se ne podamo na pot raziskovanja. Endometrioza je postala moja učiteljica. Ogromno me je naučila in še vedno se učim. Ampak tokrat z velikim zanimanjem in potrpežljivostjo, saj z navdušenjem čakam, da znova izvem nekaj novega. In zaradi tega postanem boljša oseba.

Vsem puncam s to boleznijo pošiljam kanček poguma – za prvi korak na poti raziskovanja, spremembo življenjskega sloga, spremembo prehrane, operacijo, odstranjevanje stresa... za karkoli že potrebujete pogum! Tukaj je. Pa še malo volje in optimizma ter ljubezni vam pošiljam!

In niste same v tem. Vesela bom vašega sporočila, saj smo skupaj še močnejše!

Srečno!

Ena rožica za pogum, ena za optimizem, ena za energijo...