Obljuba dela dolg

Že pred leti sem se odločila in si obljubila, da nekoč objavim svojo zgodbo o endometriozi. In ker že pišem svoj blog, imam rešeno vprašanje, kako in kje objaviti. Tudi čas je več kot pravi, saj ravno okrevam doma po že tretji operaciji zaradi te zahrbtne bolezni. In nenazadnje, počutim se dovolj zrelo in mirno, da o tem spregovorim javno in odkrito. Čas je, da prispevam svojo zgodbo!

V vseh letih sem prebrala ogromno zgodb deklet s podobnimi težavami in prav vsaka zgodba mi je nekaj dala. Na začetku, ko nisem poznala še nikogar s to boleznijo, predvsem občutek, da nisem edina, kasneje pa upanje, pogum in veliko koristnih informacij. Zato se najlepše zahvaljujem vsem vam 'endo borkam', ki ste kadarkoli delile svoje izkušnje na takšen ali drugačen način! Želim vam vse dobro iz srca!

Prvi simptomi

Leta 2009 sem nekega večera pod tušem zatipala bulico direktno pod popkom. Preverjala sem jo še nekaj dni, potem pa se odločila za obisk pri zdravniku. Seveda sem pomislila na najhujše, kar bi me lahko doletelo, a upala sem, da ne bo nič kaj hudega. Z napotnico za abdominalnega zdravnika sem dobila termin. Prej sem preverila, v kateri bolnišnici bom prišla najhitreje na vrsto. Na pregled sem želela čimprej, saj se nikoli ne ve, kako resno je, osebni zdravnik pa tudi ni mogel kaj komentirati. Opazila sem tudi, da mi je bilo včasih slabo ter da sem pogosto imela napihnjen trebuh. Ker sem čutila rahlo nelagodnost samo ob pritisku na popek in ni bilo prisotnih bolečin, sem lahko do termina pri specialistu dala skrbi na stran, kar pa mi seveda ni uspelo čisto vsak dan!

Prvi pregled

Abdominalni kirurg mi je temeljito pregledal popek in ves trebuh, mi postavil kup vprašanj in me poslal na abdominalni ultrazvok in v laboratorij. Na kontroli z izvidi sem izvedela, da ni videti kakšnih posebnosti, a bulica je bila še vedno tam. Celo malo večja – kirurg jo je ocenil na že 10 mm. Slabosti, napihnjenost in neprijeten občutek v trebuhu so se stopnjevali. Opazila sem, da me včasih moti že dotik zadrge ali gumba od hlač na trebuhu. Kirurg me je poslal na še en abdominalni ultrazvok po njegovih besedah 'zelo izkušeni zdravnici', saj še vedno ni vedel, kaj se dogaja pod mojim popkom. Omenil je samo možnost hernije. Tudi drug ultrazvok ni pokazal kaj posebnega. Zdravnik se je odločil, da bo potrebna operacija. Termin naj bi dobila čez dva meseca. Vprašala sem ga ali bo kaj narobe, če bulica raste dalje in mi bo vse bolj slabo (tu in tam sem bruhala). V tistem trenutku se je odločil, da bo operacijo raje opravil še isti teden. Prijazno me je vprašal, če sem pripravljena takoj oditi na oddelek, operacijo pa bi imela že drug dan. Nisem pomislila, da bi lahko še isti dan ostala v bolnišnici, a takoj sem prikimala, saj je operacijo že večkrat omenil in sem bila že pripravljena na to možnost. Bila sem vesela in rahlo prestrašena, da bom končno izvedela, kaj je narobe. Čakanje je lahko res naporno.

Operacija #1

Poklicala sem vse domače in jim sporočila, da odhajam še isti dan na oddelek. Tako kot jaz so bili presenečeni in zaskrbljeni. Takoj sem se spomnila, da nimam s seboj ne glavnika, kreme, zobne ščetke in paste. Rešila sta me sestra in njen fant – v eni uri sta mi prinesla vse, kar sem naročila in še več. Ostala sta kar nekaj časa in me zabavala. Tako zelo, da sta me fotografirala, ko sedim v bolniški halji na bolniški postelji z motoristično čelado na glavi! Sreča, da smo bili samo v sobi. Šele kasneje sem dobila za cimro starejšo gospo, ki je imela raka. Kasneje so me obiskali še preostali domači. Ker sem bila operirana že v osnovni šoli (odstranitev mandljev), sem približno poznala postopek pred operacijo. Vse je minilo hitro in brez posebnosti. Ko sem se zbudila iz narkoze, me je tako zeblo, da so me pokrili z dvema odejama. Pač posledica klasične narkoze. Takoj, ko sem lahko, sem telefonirala domačim, da sem v redu. Čeprav sem vedela, da bo mama tudi tokrat klicala že v predoperacijsko sobo in preverila, ali sem se že zbudila iz narkoze. Ves dan sem prespala, ob spremstvu medicinske sestre šla dvakrat na wc in pila čaj po požirkih. Nobenih bolečin nisem imela, saj sem dobivala infuzijo in protibolečinske zadeve.

Drugo jutro sem že lahko jedla lahek zajtrk – še vedno sem mnenja, da je najtežja lakota pred operacijo. Ponavadi nisem smela jesti po 18. uri zvečer dan pred operacijo in piti tekočine od polnoči dalje. Pred operacijo, ki sem jo imela prejšnji teden, sem morala biti tešča celo od 12. ure prejšnjega dne dalje. Dobila sem samo čaj in sok od kompota za večerjo. Poleg lakote je neprijetna še vstavitev kanala v žilo pred operacijo, vse drugo ni hudo. Tudi odvzemov krvi sem že dobro navajena. Po zajtrku mi je sestra zamenjala gazo nad popkom, potem je prišel zdravnik. Pregledal je trebuh, me povprašal po počutju in povedal, da žal še niso ugotovili, kaj točno je bilo pod popkom. Zagotovo je bulica bila kot nekakšna kila - ukleščena hernija. Več pa bodo izvedeli, ko prispejo histološki izvidi, saj so baje glede na moja mlada leta raje dali vzorec v analizo.

Še isto dopoldne sem lahko odšla domov, kjer so skrbeli zame prav vsi. Za krasno pooperativno hrano je skrbela mama, tudi ati mi je prinesel kakšen zdrav prigrizek ali pa je sadje lepo naložil na krožnik kot v mojem otroštvu, če sem bila bolna. Brat mi je celo opral lase – samo glavo sem nagnila čez posteljo, podstavil je vedro in s svojo iznajdljivostjo je skrbel za moj izgled. Drug dan sem morala nagniti noge čez posteljo in mi jih je previdno obril. Okoli tega smo se še mnogokrat nasmejali. Sestra me je zabavala po telefonu in pisala zabavna sporočila. Moj mož (takrat še fant), pa me je redno obiskoval in cartljal ter mi tudi večkrat zamenjal gazo, kar so počeli tudi ostali. Vsakič mi je prinesel nov dvd s serijo Supernatural, ki sem jo gledala kot obsedena, da mi je čas hitro minil. Enkrat me je presnetil in mi jo poslal celo po pošti. Pri nas doma je ostal tudi najin kužek Loni, ki je ves čas skrbno pazil na mene, domači pa so ga redno sprehajali. Tako mi je čas do kontrole v bolnišnici hitro minil. Peljal me je sestrin fant in vozil zelo previdno ter me vsakih nekaj minut vprašal, če vozi ok. Tudi v bolnišnici je počakal z mano in me peljal nazaj domov.

Hvala, dragi moji

Ne bi si mogla želeti bolj skrbne in pozorne družine ter moža in psa, večno jim bom hvaležna za vse. Dragi moji, najlepša hvala! Najboljši ste!

Diagnoza Endometrioza

Zdravnik mi je na kontroli pregledal trebuh in me povprašal po počutju. Medicinska sestra mi je odstranila šive in lahko sem šla domov. Dobila sem termin še za zadnjo kontrolo, kjer bom končno izvedela za histološki izvid. Tega me je bilo od vsega najbolj strah. Tokrat je sedel za mizo drug kirurg. Prijazno se je predstavil, mi pregledal trebuh in potrdil, da je videti vse kot mora biti. Ko sem sedela na mizi za pregled, se je usedel nazaj za svojo mizo, vzel papir v roke in rahlo zaskrbljen nekaj bral. Pomislila sem, da je to to. Zdaj bom izvedela in očitno je nekaj narobe.

Globoko je zavzdihnil in glasno rekel: "Ja, vi imate pa endometriozo!"

Kot da sem na novem planetu, sem za trenutek obnemela, beseda je zvenela neverjetno tuje, dolgo in resno. K sreči je zdravnik takoj dodal, da bolezen ni življenjsko nevarna, da pa naj z njihovimi izvidi obiščem svojo ginekologinjo in bova urejali zadevo dalje ter da je možno, da bi mi ta endometrioza nagajala pri zanositvi. Takoj sem poklicala svojega moža in kot zna le on, me je v hipu pomiril. Tako ali tako sem se morala naročiti na reden pregled h ginekologinji, saj je bil že spet čas zanj. Tam pa se je pričela zgodba odvijati dalje v popolnoma drugo smer. In niti sanjalo se mi ni, kaj vse me še čaka. O tem pa več v naslednjih zgodbah.

Izobraževanje in optimizem

Takšna je moja zgodba o tem, kako sem izvedela za diagnozo. Še isti teden sem prebrala ogromno o njej na spletu, si izposodila knjige in poizvedovala, kjer je bilo možno. Za to sem hvaležna mami, ki me je naučila z zgledom že zelo zgodaj, da vzamem svoje zdravje vedno v svoje roke in se nenehno izobražujem. Preteklo je že skoraj osem let od postavljene diagnoze in še vedno hodim po poti izobraževanja o tej bolezni. Bili so težji in lažji deli poti, ne vem, kaj me še čaka na poti, ampak spoznala sem nekaj pomembnega. Da imam veliko večji vpliv kot sem sprva mislila na to, da je moj korak lahkotnejši in pot lepa. Da se mora moja pot križati s potmi drugih, ki so na podobnem pohodu. Upam, da bodo te moje zgodbe tu in tam kakšni 'endoborki' dale občutek, da ni edina na tej poti in ji vlile kanček poguma. Tako kot so ga meni na začetku moje poti.

Se nadaljuje...

Rastlinska prehrana je več kot koristna ob endometriozi.