Od zadnje objave je minilo že skoraj en mesec, a danes lahko z vami končno delim najlepšo možno zgodbo, napisano s prav posebnim vznemirjenjem, metuljčki v trebuhu in cmokom v grlu. Zaradi slabih izkušenj v preteklosti sva novico zadržala zase in je nisem delila na blogu, saj sva želela počakati do konca in se prepričati, da bo tokrat vse v najlepšem redu.

Po desetih letih, štirih intrauterina inseminacijah, petih umetnih oploditvah, dveh splavih in treh operacijah naju je to pomlad v vsej svoji moči presenetila zanositev po naravni poti. Veselje je bilo neizmerno, a držala sva pesti in upala, da se bo tokrat vse srečno končalo. Občutek, da bo ravno zaradi zanositve po naravni poti tokrat vse kot mora biti, naju ni varal. Vsi ginekološki pregledi so bili brez posebnosti in po prvih tednih z občasnimi slabostmi in utrujenostjo je šlo počutje samo na bolje. Tako sem lahko izkusila čudovito nosečnost brez nosečniških tegob, ki mučijo marsikatero nosečnico. Do zadnjega tedna sem imela precej energije in bila aktivna. Oba z možem sva uživala v teh čarobnih mesecih in pričakovanje je bilo vse večje. Odštevala sva do dneva, ko bova končno spoznala tako pričakovanega otroka.

Uživava v dolgo pričakovani nosečnosti in odštevava dneve... (foto: Mesec maj)

Dan pred mojim rojstnim dnem sva jo dočakala – najino zdravo, čudovito in krepko punčko Iris, ki je tehtala kar 4180 gramov in merila 50 centimetrov. Porod je bil naraven in spontan, kakršnega sva si tudi želela. Punčko sem takoj po rojstvu dobila na prsi, že po nekaj minutah sem jo podojila. Ves preostanek večera smo bili skupaj in se cartljali. Postali smo družina. Ker sva s punčko hitro okrevali, sva lahko šli četrti dan domov, kjer je Iris spoznala svojega kosmatega bratca kužka Lonija. Lepo jo je sprejel in Iris je dobila pravega zaščitnika, ki naju vedno opozori, kadar pojoka.

Pa te imava...

Skupaj smo že en mesec in še vedno ne dojemava povsem, kakšna sreča naju je doletela. Vsak dan sva hvaležna, da si naju je Iris izbrala za starša in vstopila v najini življenji. Hvaležna sva, da sva vztrajala in da nikoli nisva obupala. Vedno sva govorila, da sva z vsako bolečino in solzo bližje dnevu, ko se nama bo uresničila želja postati starš. In še enkrat bi šla čez vse ovire, saj so ob prvem pogledu na najino prekrasno punčko zbledele vse solze in bolečina. Nedvomno je bilo vredno dati življenje na stranski tir in se boriti, saj sva na koncu najinega teka na dolge proge podarila življenje.