Znebila sva se je že nekaj tednov nazaj, ampak sem z objavo raje malo počakala. Želela sem se prepričati, da bova brez nje tudi dejansko lahko zdržala. In ja – še vedno sva živa in zdrava. Nasprotno! Zadovoljna sva, ker sva se končno opogumila in jo izselila. Najbrž se sliši smešno, ampak prav ponosna sva nase, da sva si drznila storiti to, o čemer sva se pogovarjala že kakšni dve leti. Včasih sva padla v zabavne debate – kdo bi zdržal dlje brez televizije, kdo bi jo prvi pogrešal, katera oddaja ali tv serija bi bila razlog za nakup nove škatle in podobno. O tem, kakšno škatlo bi kupila, pa je znal veliko povedati moj mož. Kmalu sem lahko izvedela vse tehnične podatke in novosti na tem področju in priznam – včasih so mi vmes misli malo odtavale... Debate o televizorjih so očitno še vedno moška zadeva. In ne boste verjeli! Pravzaprav je bil ravno mož začetnik te ideje – "televizije prost dom".

Zakaj?

Ker sva mnogokrat kar potonila v serijo poročil. Pregledati sva jih morala na vseh kanalih, pa seveda vreme, pa šport. No, potem pa se je začel kakšen film, ki ga pač moraš pogledati. Ker sem videla že preveč najrazličnejših kuharskih oddaj in tekmovanj. Ker sva se pogosto znašla v vrtincu serij in kaj kmalu ugotovila, da spremljava vsega preveč. Ker nama je bilo velikokrat žal, da sva sploh prižgala televizor. Čas je prehitro zbežal. Ker bi lahko namesto buljenja v škatlo počela veliko bolj koristne stvari... še več bi tekla, se sprehajala in potepala naokoli. Ker ne maram obiskov in prižgane televizije poleg. Saj imava stari dobri gramofon. Ker imava rada izzive. Ker kar počne večina, ni vedno najbolje. Ker na stara leta ne bi rada rekla, da sem gledala preveč televizije.

Kaj pa, ko...

...je na sporedu nekaj res pomembnega? Ni panike. Zadevo si lahko pogledava na moževem večjem monitorju. In ja – gledala sva finale evropskega prvenstva v košarki. Če ste slučajno ena redkih izjem, ki tega ne ve – Slovenci smo postali evropski prvaki! Bravo! Vidite, še vedno lahko spremljava pomembne zadeve. Le da tokrat midva obvladava program, včasih pa je bilo obratno.

Na mestu, kjer je bila televizija...

...lahko imava solno lučko. In svečke. Pa vso fotografsko opremo. Ne samo, da je prostor takoj zadihal, ampak je v celem domeku popolnoma druga energija. Boljša energija. In mir.

Midva

Vsi domači in tudi midva obožujemo Adija Smolarja. Spremljal nas je na mnogih kampiranjih in roadtripih. Kje vse nam je že prepeval... Poznate njegovo "Bognedaj, da bi crknu televizor"? Govori o tem, kako smo si ljudje zaradi televizorja odtujeni. Pri nas doma se pogovarjamo o vseh težavah in ni bojazni, da bi postali odtujeni. Sva pa z možem ugotovila, da nama je v najtežjih trenutkih bilo gledanje televizije zagotovilo, da se tistih nekaj minutk ali uric ne bova potrebovala pogovarjati. Da bova za trenutek zadihala in lahko pozabila na bolečino. Da vsaj še nekaj časa ne bo solz. Seveda sva se veliko pogovarjala. Vseeno se je včasih zgodilo, da o pomembnih temah nisva govorila nekaj dni. In potem je vse slej kot prej udarilo na plano. In sva ugotovila, da bi bilo lažje, če bi vse predelala sproti.

Še vedno si pogledava kakšen film, imava svojo najljubšo serijo in hej – tukaj je še stari dobri kino. Ampak zdaj samo midva narekujeva tempo, kdaj bova kaj pogledala. In ne televizija. In ker je odšla, se lahko še večkrat usedeva na kavč, si pogledava v oči in prijetno klepetava. Takrat je čas resnično samo za naju!

V prihodnje

Zaenkrat nama domek brez televizije ustreza in niti približno ne razmišljava o nakupu nove škatle. Naju pa zelo zanima, kako dolgo bova živela to "čudaško" življenje. Mogoče do zime, mogoče do pubertete prvega otroka, mogoče do najinih zrelih let, mogoče pa do pozne starosti... ČE škatlo nabaviva, pa vam takoj sporočim!

Solna lučka namesto televizije.