Pred enim letom

Danes sva z možem obujala spomine, kako sem pred natanko enim letom z velikim trebuhom in prenosnim računalnikom v rokah previdno odšla po stopnicah v spalnico. V postelji sem se udobno namestila in pričela s pisanjem pisma najini punčki. Nekaj časa sem zrla v bel ekran, po prvih besedah "Draga najina punčka" pa je pisanje gladko steklo. Izlila sem svojo dušo v pismo. Zadovoljno sem ga prebrala in potočila nekaj solzic. Čez nekaj minutk je pismo prebral tudi radovedni bodoči očka, ležala sem v njegovem objemu in nekaj solzic sva potočila še skupaj. Kasneje sem pismo napisala tudi z nalivnim peresom, po načinu stare šole. Le redki jih še najbrž pišemo.

Zajčki čuvajo na tvoje pismo, čez nekaj let ga boš prebrala sama...

Kaj sem zapisala v pismu

Seveda tako intimne stvari kot je pismo najinemu dojenčku ne bom objavljala, lahko pa vam v grobem povem, kaj sem v njem zapisala. Mogoče vas kakšna ideja navduši, da tudi sami sedete za računalnik ali pograbite nalivno pero.

Pismo sem pričela precej uradno z "Draga najina punčka", saj sem želela nakazati, da bo sledilo pomembno in posebno sporočilo. V isti vrstici sem zapisala še kraj in datum pisanja. Na začetku sem opisala najine občutke zadnjih tednov, ko sva že nestrpno pričakovala prihod hčerkice. Naštela sem, česa vsega se neznansko veseliva, prvega dotika, prvega poljuba... Dalje sem se hčerkici zahvalila, da si naju je izbrala, da naju je tako osrečila in nama izpolnila največjo željo. V naslednjem odstavku sem pisala o njenih vragolijah v trebuščku, kako naju zabava in osrečuje že zdaj ter kako se veseliva še vsega, kar pride. Potem sem kar nekaj besed namenila najinim obljubam njej – o ljubezni, toplini, vzgoji, trudu, opori, domu in zgledu. Nadaljevala sem z najinimi željami za njo, kaj vse ji v življenju želiva. Na koncu pa sem hčerkici sporočila, da naj se odloči za prihod v najin objem, ko bo pripravljena in ji povedala, kako bo na porodni dan. Da bova pomagali ena drugi, ob nama bo njen ati in skupaj bomo zmogli. Povedala sem ji, da se bo kmalu lahko pomirila v mojem objemu in spet poslušala bitje mojega srca. Zaključila sem s tem, kako bomo postali družina, kako se bomo spoznavali... in da jo imava neizmerno rada. Da se vidimo kmalu.

Neprecenljivo darilo in spomin

Da napiševa pismo najinemu dojenčku, ko bo še v trebuščku, je bilo dolgo na najinem seznamu. Vesela sva, da sva ga resnično napisala in izlila svojo dušo. Ker sva se že v letih težav z zanositvijo in potem med celotno nosečnostjo ogromno pogovarjala, si zaupala, sanjarila, debatirala o starševstvu in podobnem, sem lahko lepo povzela misli, občutke in želje obeh. Hčerkici bova pismo večkrat prebrala, ko bo pokazala zanimanje in srčno upava, da ga bo kasneje tudi sama večkrat prebrala. Presrečna in ponosna bova, če bo to pismo dobilo posebno mesto v njenem srčku.

Kmalu je prišla v najin objem

V pismu sva zapisala tudi, kako se je hčerkica med pisanjem ravno zadovoljno kobacala po trebuščku, da naj ostane na toplem in varnem pod mojim srcem, če še želi. Ko pa bo pripravljena, naj kar pogumno pride, da jo bova čakala z odprtimi rokami. Da bomo skupaj zmogli, postali družina in se pričeli spoznavati. In zgodilo se je nekaj zanimivega... Že naslednji dan se je odločila, da naju končno želi spoznati. Zdelo se je, kot da sva ji dala še zadnji kanček vzpodbude. Najbrž pa je že pred tem planirala svoj prihod. Kaj pa midva veva... Če bi odlašala s pisanjem, bi pa pismo napisala med občudovanjem dojenčice v košarici namesto ob božanju trebuščka. Upava torej, da ji bo pismo všeč in bo našlo posebno mesto v njenem srcu. In upava, da z deljenjem te zgodbe vzpodbudiva še koga, da ga napiše svojemu otroku, ne glede na starost. NIkoli ni prehitro in nikoli ni prepozno.

Neprecenljivo darilo, pismo svojemu otroku.