Tudi v porodnišnici sem izbrala rastlinsko prehrano in po manjšem nesporazumu na začetku bila nad večino obrokov navdušena. Drugače sem v preteklosti že dvakrat v času hospitalizacije izbrala rastlinsko prehrano. Prvič v Ljubljani, kjer je bila hrana okusna in raznovrstna, drugič pa v Slovenj Gradcu, kjer so bili obroki pravtako okusni, le tu in tam kakšen ni bil dovolj kaloričen in sem posledično prej posegla po dobrotah, ki sem jih k sreči dobila od obiskov. Sem pa bila presenečena nad njihovo domiselnostjo, saj sem hitro ugotovila, da se nekdo zelo trudi. V vseh treh krajih sem tako imela zelo pozitivno izkušnjo z rastlinsko prehrano. Videti je bilo, da še zdaleč nisem bila prva pacientka s tovrstno izbiro, le včasih sem dobila kakšno vprašanje glede mojega načina prehranjevanja od čistilke, medicinske sestre ali druge bolnice. Z veseljem sem vsem odgovorila in pogosto požela občudovanje in zanimanje, ko so ljudje izvedeli glede vpliva hrane na moje zdravje. Rada sem opazovala cimre, ki so radovedno pogledovale na moj pladenj s hrano, včasih pa je kakšna komentirala, da je moj obrok videti precej bolj zdrav, mamljiv in pisan.

"Mlečni riž" z riževim napitkom in makovo pecivo za zajtrk.

Apetit in čas zame

Apetit me zelo redko pusti na cedilu. Najbolj pa me veseli, da mi stoji ob strani vedno, kadar zbolim. Nekaterim ljudem takrat hrana ne diši najbolj, meni pa tekne še bolj kot običajno. Tako je tudi vedno bilo v času hospitalizacije, še posebej po operacijah. Lani po porodu še sama nisem mogla verjeti, kako sem lahko samo jedla in jedla. Okrevanje po porodu je očitno nekaj čisto drugega, dojenje pa tako ali tako zahteva dodaten vnos hranil. Zato sem bila še toliko bolj vesela, da sem v porodnišnici dobila dobro hrano, če se ne bi najedla dovolj, bi mi pač moj mož prinašal obroke, v torbi pa sem tako še imela precej prigrizkov za rezervo. V porodnišnici sem imela nekakšno nočno rutino, ki sem ji pravila "mommy time" ali pa "party time". Pozno zvečer, ko je dojenčica trdno in zadovoljno zaspala po dojenju, sem se usedla na rob postelje in si privoščila drugo večerjo – pojedla sem tisto, kar mi je ostalo od obrokov tistega dne, pa še kaj iz svoje torbe ali kakšno dobroto, ki so mi jo prinesli obiski. Ponosno sem občudovala dojenčico in pridno jedla. Kar čutila sem, kako okrevam in nastaja novo mleko. Sama sebi sem se zdela pravi frajer, kako poskrbim za majhno štručko, potem pa še zase. V tistih minutah sem si precej odpočila, fizično in psihično. Počutila sem se zmagoslavno. Takšne smo najbrž vse novopečene mamice.

Diši po beli kavi z rastlinskim napitkom, klasičen zajtrk, pa še pečene bučke.

Kaj sem dobrega jedla

Tukaj je večina obrokov, ki sem jih dobila v porodnišnici. Sama bi si sicer pripravila še bolj zdrave, raznovrstne in kalorične variante, ampak sem bila nad celotno izkušnjo zelo pozitivno presenečena. Sploh pa so mi vsi obroki več kot teknili in sem včasih tako uživala ob hrani, da sem pomislila, da bi me lahko predvajali na programu Animal Channel.

Zajtrki

Zjutraj se pogosto zbudim lačna, saj je moje telo vajeno rednih in občasno obilnih zajtrkov. Te dni pa sem se prebujala sestradana. Na pladnju me je čakal kruh, margarina, marmelada, sojin jogurt (100% rastlinski) – navaden, jagodni ali borovničev. Vedno je bil poleg čaj, dobila pa sem tudi belo kavo z rastlinskim napitkom. Vsakič kakšen kos sadja ali dva, tudi pomarančni sok je bil kdaj. Zelo sem se razveselila "mlečnega" riža z riževim napitkom, ki je bil naravnost božanski, enkrat pa sem za zajtrk dobila tudi pečene bučke. Neko jutro me je na pladnju čakalo vegansko makovo pecivo, ki sem si ga shranila in čakala na trenutek, ko ga bom v miru pojedla za malico in poplaknila s čajem.

Kosilo za porodnico kot se spodobi...

Kosila

Bolj kot zajtrkov sem se veselila kosil, saj so bila zelo raznovrstna, vedno sem dobila juho ali solato, ponavadi kar oboje, pa vedno sladico ali sadež, pogosto tudi to kar oboje. Od juhic sem dobila paradižnikovo, cvetačno in bučno, še posebej paradižnikova je bila zelo okusna. Solate so bile zelena, rdeča pesa, fižolova in kumaričina. Zelo sem uživala ob rezancih z zelenjavno omako in tofujem, izvrstni so bili šparglji s česnom in polento, tudi tukaj je bil poleg pečen tofu. Za zadnje kosilo pa sem se nasmehnila ob špinači, pire krompirjem in polpetih, saj sem imela enako večerjo doma nekaj ur preden mi je odtekla plodovnica. Pomislila sem, da sem s to špinačo nekako zaokrožila svojo porodno zgodbo.

Zelenjavna pica v porodnišnici? Prijetno presenečenje...

Večerje

Moja najljubša večerja je bila zelenjavna pica, z res veliko zelenjave, sočna, nadvse okusna – še dodatno je osrečila novopečeno mamico. Poleg pa sadna solata, banana in pomarančni sok. Drugače se sladkih sokov izogibam, tokrat pa sem zaužila vso tekočino, ki je bila na razpolago. Več kot teknila mi je tudi zelenjavna juhica s stročjim fižolom in šparglji. Ker sem med večerjo večkrat tolažila dojenčico, mi je nek študent skoraj odnesel juho. Hitro sem se oglasila, da bom pojedla vse kasneje. Nasmejala sva se, pri sebi pa sem si mislila, da sem se očitno podzavestno zagrebla za hrano, da bom hitro krepka in zdrava za svojo dojenčico. Drugače pa so bile večerje podobne kosilom, le brez juhe ali solate ali pa s kakšno prilogo manj.

Okusni šparglji s česnom, polenta, tofu in še in še...

Izberite rastlinsko prehrano

Priporočam vam, da kjer je možno (v bolnišnici ali drugje) naročite rastlinsko prehrano, saj je v večini primerov bolj zdrava, pisana, okusna in raznolika. Večinoma kuharji že dobro poznajo tovrstne jedi in znajo pripraviti res krasne krožnike. Od bolnišnične hrane nisem veliko pričakovala, a sem bila vsakič navdušena. Pravtako sem videla, da so cimre v sobi rade pogledovale na moje pladnje. Ko pa sem sama videla, da imajo na meniju spet neko meso v omaki s krompirjem, sem bila vsakič dodatno vesela, da sem rastlinojedka. Seveda sem strastna rastlinojedka tudi ob še tako raznovrstni hrani živalskega izvora – ker vem, da je rastlinska izbira vedno bolj zdrava in etična. In mavrična.

Velika porcija juhice s stročjim fižolom, krasna večerja.

Hrana - pika na i moje porodne zgodbe

Za mano je nepozabna in čudovita porodna zgodba. Po dolgih letih sem postala mamica najlepši in krepki dojenčici. Postali smo družina. Dojenje je steklo takoj in v njem sem uživala. Cartljali smo se ogromno in solze sreče so tekle v potokih. Vse se je dobro izšlo. Nisem pa si mislila, da bo hrana še dodatna pika na i celotni porodni izkušnji. Res je, okrevala sem in apetit je delal na polno, ampak več kot očitno se je nekdo v kuhinji lepo potrudil. Kasneje je to vlogo prevzel moj ljubeči mož, to pa je že druga zgodba. Še lepša.

Zadnje kosilo pred odhodom novopečene družinice v svoj dom.