Kanarski otoki so bili vedno na najinem seznamu potovanj – evropski Havaji pač morajo biti na listi. Če se odločiš za potovanje v oktobru in želiš toplo morje, moraš odpotovati malo dlje. Navdušeno sva ugotovila: "Hej! Pa obkljukajva že te Kanarce!" Otoško življenje nama tako že preverjeno ustreza. Izbira enega otoka med sedmimi res ni bila težka naloga. O vsakem sva malo raziskala in se kar hitro odločila za Tenerife. Pritegnil naju je vulkan El Teide s svojimi mogočnimi 3718 m in nacionalnim parkom, rekreativni tek v Puerto de la Cruzu, botanični park, seveda božanske plaže in velikost otoka – dovolj velika za pravo raziskovanje in ne prevelika za obhod z avtom. Na El Teide sva opravila najin višinski gorski rekord – stala sva na 3555 m in dihala bolj redek zrak. Odtekla sva krasen nočni tek ob zvokih oceana in bobnov. Meditirala sva v neverjetnem 'kot da ni s tega planeta' botaničnem parku. In ja, obvozila sva otok naokoli in počez. Večkrat. S katamarana sva občudovala družine delfinov in hudo visoke klife na jugu otoka. Še in še se je dogajalo. Zgodili so se nama Tenerifi!

Las Teresitas, znana kot najlepša plaža na otoku

Prvi dan

Ko sva se zbudila, sva imela kot vedno na začetku novega potovanja metulje v trebuhu in hudo povišan rezervoar za navdušenje. In kot ponavadi sva bila nenaspana, saj imava grdo navado, da pakirava pozno v noč, čeprav se pripravljava že nekaj dni prej. Če nama uspe napolniti kovčka že prej, pa težko zaspiva zaradi vznemirjenja. Takšna pač sva. Zajtrk v trebuh, kovčke v avto in "Piči Miško" proti letališču Dunaj. Parkirala sva na parkirišču Mazur, ki sva ga plačala vnaprej in ravno ulovila avtobus, ki vozi na letališče vsakih dvajset minut. Na letališču je šlo vse zelo hitro – prijava in oddaja prtljage, pri varnostnem pregledu pa se je malo ustavilo. Pri pregledu osebne prtljage so me vprašali, če imam kaj pijače v nahrbtniku. Odločno sem zatrjevala, da ne, da imam samo mandarine, kar je dovoljeno. Ko sem stopila skozi varnostna vrata, je zapiskalo. Stopila sem nazaj in ugotovila, da sem pozabila oddati pas. Poskusim še enkrat, spet je piskalo. Policist mi pokaže na telefon v zadnjem žepu. Oddam telefon na tekoči trak in poskusim še enkrat. Spet je zapiskalo in tokrat sem najbrž že dobila malo rdeče barve na lica. Ne spomnim se več zaradi česa je piskalo, najbrž je bila kriva ura ali zapestnica. Skozi vrata sem uspešno vstopila v četrtem poskusu.

Prigoda s Sharkom

Čez nekaj sekund me je zaustavil drug policist in me vprašal, če imam kaj tekočine v nahrbtniku. Seveda sem spet odločno odgovorila, da ne, saj sva vedno pozorna na to, da odstraniva pijačo iz osebne prtljage. Sama sem morala odpreti nahrbtnik in seveda mi je kar hitro padel ven Shark (energijski napitek – ne vem, zakaj sva jih včasih pila, očitno sva mislila, da naju bo rešil neprespanosti). Komentirala sva, da sva bila prepričana, da sva odstranila vso pijačo. Policist je resno dejal, da ga lahko tam vržem v smeti ali pa popijem. Seveda sva ga želela popiti, a ko sva naredila korak dalje, je rekel policist, da ga morava popiti pred njim. Dva metra stran sta stala še dva policista s hudim orožjem in ves čas opazovala dogajanje. Nič manj resna nista bila. Takoj sva pograbila Shark in ga spila. Najbrž se nama je zdelo, da bova tako pokazala, da v pločevinko resnično nisva česa skrila in poskusila spraviti na letalo kaj prepovedanega. Policist je zahteval še mojo osebno izkaznico ter z nekim trakcem potegnil po njej, po mojem nahrbtniku in celo po moji majici, ki sem jo nosila. Nič mi ni bilo jasno, zdelo se mi je le, da je to to. Saj nama je bila vsa zgodba smešna, ampak ob vseh teh resnih postopkih sem se resnično počutila sumljivo.

Letalo je imelo polurno zamudo, reševali so neko napako. Mami se je zdelo krasno, da so napako našli še pred vzletom. Mogoče res smiselno, a pomirila sem jo, da je letališče tako kompleksna zadeva, da se je ta napaka lahko pojavila kjerkoli in ni nujno večjega pomena. Ob vkrcanju so predvajali Straussovo glasbo – tako res nisva mogla pozabiti, da prvič letiva z avstrijsko letalsko družbo. Let je bil brez posebnosti. Seveda kot vedno nisva ravno uspela zatisniti očesa, saj se veliko dogaja in moraš kar naprej nekaj snemati, fotografirati, jesti, analizirati pot leta in tehnične podatke, nalupiti kilogram mandarin in jih pojesti ter brati knjige o lokaciji potovanja. Saj je za nama že kar nekaj ur letenja, a navdušenje nič kaj ne pada. Oblaki so bili fantastični in prav meditativno jih je bilo opazovati. Kar nekaj časa sva lahko opazovala švicarske in francoske Alpe ter jezera. Videla sva tudi portugalsko obalo, tako sva vedela, da sledi spet kar nekaj morja.

Visoko nad oblaki proti Kanarskim otokom

Portugalska obala

Potem pa končno Kanarski otoki in debata, kateri je Tenerife. V daljavi sem zagledala nekaj temnega in predvidevala, da je nekakšen zaliv. Opazovala sem temen trikotnik in bližje kot smo bili, bolj se mi je dozdevalo, da je kar vulkan El Teide. In res je bil. Mogočen sredi krasnega otoka. Ob pristajanju je bilo kar nekaj turbulence med temnimi oblaki, pilot je ves čas nagibal letalo sem in tja in jaz sem seveda prilepljena na okno ves čas snemala. Pristali smo na letališču na jugu (še eno letališče je na severu). Po prevzemu prtljage sva prevzela avto, ki sva ga rezervirala že dosti prej. Moral bi biti Polo, a dobila sva Cliota. Naenkrat je bil polno natovorjen in že je drvel na sever proti najinemu hotelu v Puerto de la Cruzu. Kljub pristanku na južnem letališču sva rezervirala hotel na severu, ki je manj turističen, cenejši, pa še rekreativni tek, na katerega sva se prijavila, se bo odvijal v tem mestu. Joj, ko bi slišali moža, kako je godrnjal, ko avto ni dobro potegnil v breg. Skoraj me je pobralo od krohotanja. Saj revež niti ni mogel potegniti, tako je bil natovorjen, imel je bolj šibek motor in ja, ceste na Tenerifih so bolj po sistemu gor in dol kot levo in desno, saj gre za vulkanski otok in takšen relief pač tam je. Če razmišljate o resnem kolesarjenju na otoku, morate imeti res radi vzpone. Zvečer sva po temi prispela v simpatično mestece Puerto, parkirala v prvem nakupovalnem centru, saj je v centru težko dobiti parkirno mesto in se šla prijaviti na recepcijo. Takoj sva lahko šla na večerjo, ki je šla počasi h koncu, potem sva preparkirala avto na brezplačno parkirišče, se v sobi osvežila, raztovorila in padla v posteljo, ki se je do trdnega spanca nagibala na eno in drugo stran. Pomislila sem: "To mora biti od letala, ker sem bila ob pristajanju ves čas prilepljena na okno." In potonila sem v prve sanje po kanarsko.

Drugi dan

Prebudila sva se končno naspana in z novimi močmi, zdaj se potovanje res lahko začne. Po zajtrku sva se sprehodila do najbližje plaže Los Martianez, prekrite s temnimi vulkanskimi kamni. Valovi so bili neverjetni in ravno se je ena skupina učila surfati. Ob manjši leseni kolibici sem izvedela vse o tečaju surfanja, ki sem si ga želela že leta. Za uresničitev teh sanj sem na več kot pravi lokaciji, s sabo sem vzela tudi svojo 'drugo kožo' kot pravim svoji neoprenski obleki za snorklanje.

Čez nekaj dni sva na eni od plaž v mestu Puerto posnela ocean s snemalnikom na robu pečine. Mimoidoči par je vidno začudeno opazoval najino snemalno napravo z zaščito proti vetru ("dead cat"), saj je izgledala kot nekaj živega. Mož jima je pojasnil: 'It's not alive'. Glasno smo se nasmejali.

Skočila sva na konec pomola, v market po zalogo vode ter na sprehod po simpatičnem in barvitem mestecu. Mož je bil navdušen nad trgovinami z elektroniko, ki so skoraj na vsaki ulici – lastniki so večinoma Indijci in prav vsak je imel za pultom svoj oltarček s fotografijami indijskih bogov, svečkami, dišečimi palčkami in indijsko glasbo. Na kosilo sva šla v restavracijo na najini ulici, kjer so pripravljali teraso za poroko. Šalila sva se, da bi se lahko še enkrat simbolično poročila. Mogoče pa kdaj nekje! Zabavno je bilo jesti in opazovati mimoidoče ter ostale goste, ki so komaj zadrževali smeh, ko je eden od gostov kar dvajset minut neverjetno kihal na ves glas, brisal nos in stokal od napornega kihanja. Pravi šov je naredil na ulici. Natakar je bil poln šal. Ko mu je mož dal kartico za plačilo, jo je pogledal in navdušeno izjavil: "Ooo, you are Enrique Iglesias! Wonderful!" Malo sva se še sprehodila, kupila sem razglednice, kar storim v vsakem novem mestu, zagotovo pa v novi državi, saj sem namreč zbirateljica od Osnovne šole dalje, zbirka pa je ocenjena že na nekje tri tisoč kosov iz celega sveta. Počitek, večerja in spat. Jutri naju čaka tekaška tekma.

Čudoviti valovi na eni od plaž v Puertu de la Cruz

Tretji dan

Odločila sva se, da obiščeva botanični park v bližini, tako se bova lahko mirno sprehajala po senci in posedala po klopcah, da ne bova preutrujena za tekmo. Nekaj ur sva občudovala neverjetna drevesa iz celega sveta, od zanimivih vrst palm in orhidej, do manga, ananasa, limon, kakavovca in podobnih dreves, ki so mene najbolj navdušila. Pomalicala sva, potem pa sem pomeditirala na klopcu ob palmah in lepem vodnjaku. Na željo moža, ki se je poleg teka najbolj veselil vulkana, sva se zapeljala proti nacionalnemu parku. Zanimivo je bilo opazovati na navigaciji, kako hitro pridobivava na višini. Pot je bila polna oblakov in megle, a ko sva prišla nad njih, je posijalo sonce v vsej svoji moči. Vulkan je bil neverjetno lep in mogočen, na tej razdalji se je še zdelo, da je obdan z ogromnimi gozdovi. Ko sva bila dovolj visoko, je bil okoli njega še samo pesek in kamenje, prava puščava. Šla sva na pravo kanarsko kosilo v restavracijo El Portillo na nadmorski višini 2000 m – poskusila sva njihov tradicionalen krompir v oblicah s soljo, solato, zelenjavo in kup njihovih neverjetno okusnih omakic. Odpeljala sva se nazaj po drugi cesti (vse ceste so bile top) mimo observatorija, se sprehodila po rdečem pesku in nadaljevala proti mestu, kjer sva dvignila štartni številki za tek. Dobila sva krasni spominski majici, nekaj drobnarij in kuponov, vse v priročnih vrečah, ki nama še danes pridejo prav za shranjevanje čevljev na terenu.

Kjer se srečata gozd in oblaki, nacionalni park El Teide

Prav poseben tek

Ko se je stemnilo, sva se počasi pripravila za tek v bližini hotela. Na štartu je že norela glasna in ogromna množica tekačev. Ko sva poslušala njihovo glasno in hitro govorico, od katere sva razbrala samo nekaj besed, sva se počutila resnično tujca. Tudi komentatorja nisva razumela kaj dosti, čeprav bi ga mogoče morala, ker je ves čas delal paniko in nam dajal navodila, to sva vedela. Sva pač sledila množici in se premikala, ko so se premikali proti štartu. In štartala, ko so štartali. Že na začetku smo tekli ob zvokih bobnov, saj nas je spremljala neverjetna skupina mladih in energičnih bobnarjev, ki so neutrudljivo igrali ves čas. Tudi, ko smo tekli mimo njih v drug krog in potem na cilju. Proga je bila ves čas ob oceanu, tako sem ga lahko poleg bobnov poslušala večji del poti. Nad nami pa je sijala ogromna luna. Prelepo je bilo! Vmes sva seveda oba malo snemala in fotografirala, ujela sva celo drug drugega, ko sva si pritekla nasproti. Mnoge sva nasmejala, ko sva se presenečeno glasno pozdravljala, bodrila drug drugega in se na hitro posnela. Množice domačinov so nas vzpodbujale z "Vamos chico!" ali "Vamos chica!" (dajmo fant ali dajmo punca). Na cilju sem odtekla krasen šprint, se medtem posnela in nasmejala ob napovedi komentatorja – razumela sem samo "Kristina" in "Slovenia" od vseh dolgih besed. Spet je delal paniko, pa saj nisem od tako daleč. Potem sva ugotovila, da sva bila res skoraj edina 'nešpanca', saj je komentator delal paniko tudi ob prihodu moža v cilj. In ne, nisem bila hitrejša od moža, le tekel je daljšo razdaljo kot jaz. Kot vedno sva polna adrenalina pokomentirala tek in odšla na pravo tržnico, ki so jo imeli na cilju samo za nas tekače. To sem doživela prvič, pa imam že kar lepo zbirko tekov. Kaj bi lahko bilo zame večja pika na i na cilju? Ne vem. Zvečer sva šla še na sprehod do plaže, mišicam je dobro del strečing. Zaključila sva, da je to bil zagotovo eden najinih lepših tekov, ki se ga bova z veseljem spominjala še leta.

Četrti dan

Ta dan je bil resnično dan za počitek, saj na tekmi pač vedno iztisneš nekaj več iz sebe. Vseeno sva šla na zdaj že najino plažo, po mestu, skoraj vso popoldne pa sva posedala na dvorišču, ki je obdano s hotelskimi stenami, zelenico, palmami in vodnjakom. Lenoba na kvadrat! Ampak zasluženo, vseeno sva tekla na potovanju!

Najino dvorišče za en teden, Puerto de la Cruz

Peti dan

Danes je dan za akcijo, za najin višinski gorski rekord – El Teide, prihajava! Za hec sva se dotaknila morja, vklopila štoparico in sklenila, da ugotoviva, kako hitro bova pri gondoli. Že dan prej naju je fasciniralo, kako sva bila v enem trenutku ob morju, čez nekaj časa pa že na višini 2000 m. Kar tako, na hitro, z avtom po asfaltu. Ja, asfaltirana cesta pelje od morja do gondole, kar je bil danes najin cilj. Nič kaj gorsko ne deluje toliko asfalta, ampak je krasen način za kar se da hiter ogled nacionalnega parka in obiska vulkana z gondolo. In moram priznati, da nisva nič kaj pogrešala makedamske ceste in lukenj. Za nakup vstopnice in sam vstop v gondolo sva se dobro načakala, saj zaradi množice turistov dobiš z vstopnico tudi uro odhoda na vulkan. V miru sva pojedla kosilo z nabito ceno. Presenetila naju je velikost gondole in hiter vzpon v višino. Že po minuti sva lahko občudovala neverjeten razgled – kot da sva na Luni. Samo pesek, kamenje, skale in nekakšni kanjoni. Ob vsakem stebru je gondola zanihala visoko naprej in nazaj in avtomatsko smo vsi, otroci in odrasli izustili nenavadne zvoke ter se sekundo za tem vsi smejali.

Nacionalni park El Teide, razgled iz gondole

Ob izstopu iz gondole naju je presenetil veter in hladno vreme, k sreči sva imela s sabo vsega dovolj. Sprehodili smo se po potki med skalami do razgledne točke malo naprej in višje, kjer sva lahko opravila pravi fotošuting norega razgleda 'z drugega planeta' in vulkana, ki je bil takoj nad nama. Mož me je večkrat pohecal, da se nekaj kadi iz vulkana. Prvič sem še nasedla, potem sem vedela, da se nad vulkanom pač dviga pesek. Vsaj upala sem, da je tako. Poseben občutek naju je preplavil, ko sva razmišljala, kako visoko stojiva – na 3555 m nadmorske višine. Ali bova še kdaj višje? Do samega vrha naju je ločilo le še 163 m. Tako blizu, a tako daleč. Za pot do vrha namreč potrebuješ dovolilnico, za katero pa sva bila prepozna. Mogoče kdaj drugič. Mislila sem, da bo dihanje zaradi višine težko, a sva razliko občutila samo ob hitrejši hoji kot rahel pritisk na pljučih in zadihanost. Kmalu smo se odpeljali nazaj dol in zopet uživali v razgledu, tokrat še ob krasnem sončnem zahodu.

Mogočen vulkan El Teide, 3718 m

Šesti dan

Danes je na razporedu celodnevni obisk znanega Loro parka, ki ima ogromne reklamne plakate po celem otoku. Do parka sva se odpeljala s simpatičnim vlakcem. Cel dan sva občudovala krasne živali. Park se lahko pohvali z mnogimi vrstami papig in orhidej, glede tega so v samem svetovnem in evropskem vrhu. Seveda sva obiskala tudi predstavo z orkami in delfini. Že med tretjo predstavo sem vedela, da bo to moja zadnja v življenju. Začutila sem, da teh stvari ne želim podpirati, saj živali v ujetništvu ne morejo biti srečne. In nikoli ne bom pozabila nesrečnih oči prve živali, ki sem jo zagledala v parku – lepe, a tako žalostne gorile, ki je posedala malo tu in malo na drugem koncu, dosti več možnosti pa tako ni imela. O tem nočem izgubljati besed, saj me le spravi v slabo voljo, mogoče pa kdaj napišem več o tem ločeno od tega potopisa. Resnično uživala pa sem v lepih vrtovih, vodnjakih, kosilu in zbirkah kipcev papig in drugih živali. Loro park, zvabil si me s svojimi mamljivimi reklamami, a tukaj se najina pot konča za vedno. Do hotela sva se kar sprehodila ob obali in tako odkrila še nekaj drugih čudovitih lokalnih plaž, kjer ne mrgoli turistov. Po večerji sva zbrala še nekaj energije za sprehod do najine plaže. V marketu sva kupila njihovo lokalno pivo in ga spila ob opazovanju mogočnih valov oceana. Kako "jaz" se počutim ob njem.

Sedmi dan

Že nekaj dni sva na severu otoka, tudi notranjost sva kar lepo raziskala, zato je čas, da raziščeva vzhod in jug. Odpeljala sva se z najinim najetim avtom, s katerim smo se že dobro spoprijateljili. Ceste so res povsod lepo urejene, da so višinske razlike v kratkem času tako velike, pa sva se že navadila. V hipu sva bila pri morju, v hipu v gorskem svetu. Res idealno za naju, ki obožujeva oboje – ocean in gore. Parkirala sva ob najlepši plaži na otoku Las Teresitas in res naju je navdušila. Zelo širok pas izredno lepega peska, ki so ga celo uvozili iz Sahare in lepo urejena celotna plaža – parkirišča, lesene poti, tuši, hiške z wcji in prostori za preoblačenje, tuši in kolibice s pestro ponudbo kanarske hrane in pijače. Na plaži ni bilo veliko ljudi, saj je oktober izven sezone. Je pa poleg nekaj večjih pristanišč in zaradi ogromnih trgovskih ladij vse deluje nekako industrijsko. Končno sva se naplavala in nasnorkljala ter naužila pravega poletnega sonca. Nekaj malega sva pojedla in popila v najbližji kolibici. Domačini ob šanku so imeli neverjetno glasne debate in bili že rahlo razposajeni od pijače. Nisva se mogla načuditi, kako lahko ves čas govorijo tako glasno in tako hitro. Že od poslušanja sva bila rahlo utrujena, kaj šele, da bi tako govorila. Pa sva oba zgovorna in imava komunikacijsko kondicijo. Polna novih moči sva se zapeljala proti jugu. Na najvišji točki nad plažo Las Teresitas sva ustavila in imela fotošuting (glej prvo fotografijo). Prekrasen razgled v vse smeri in ocean do koder seže oko. Čudovito!

Las Teresitas na vzhodu, znana kot najlepša plaža na otoku

Cesta na jug pelje skoraj ves čas ob obali, tako da res nisva mogla pozabiti, da sva na otoku. Na jugu sva kar hitro ugotovila, da je to zagotovo del otoka, kjer je center turizma. Mrgolelo je avtomobilov, ljudi in trajektov, pa restavracij, trgovinic in podobnega. Parkirala sva na velikem parkirišču ob pristanišču ter odšla proti obali, kjer sva čez nekaj minut že pila ogromen svež ananasov sok in uživala v njem celo uro. Na bližnji plaži Las Vistas sva se spet naužila nekaj sonca in ugotovila, da še kako drži, da je jug precej toplejši od severa, kjer je vreme bolj muhasto, gorsko in pogosto oblačno. Čeprav sva imela tudi s severom precej sreče. Plaža Las Vistas je povsod reklamirana kot prijazna družinam in res je tako delovala. Čudovit pesek, lepo urejene stezice, tuši in bari. Zaradi pozne ure in vetra, ki je bil vse močnejši, sva bila večino časa sama na plaži. Naredila sva nekaj posnetkov, tokrat sva še snemala in kmalu razposajeno tekala naokoli. Plaža je več kot primerna za otroke kot sva midva.

Las Vistas na jugu, družinam prijazna plaža

Los Christianos in poziranje pred spletno kamero

Za pol ure sva skočila še do bolj znane plaže Los Christianos, ki sva jo preko spletne kamere občudovala že nekaj tednov pred odhodom. Sprehodila sva se po prečudoviti promenadi, na plaži je bilo samo še nekaj ljudi, do pristanišča so vozile ogromne ladje. Naenkrat sem prepoznala zastave na drogu, klopce in kip, ki je ponazarjal repe delfinov. Takoj sem obstala in navdušeno ugotovila, da je vse tole vidno tudi na spletni kameri. Kmalu sva jo zagledala nad restavracijo. Od tod sva torej slišala glasbo vsakič, ko sva vohunila za plažo. Hitro sva naredila načrt. Usedla sva se na klopco blizu zastav in poklicala domače. Po najinih navodilih so našli spletno kamero. Potem sva jih hudomušno vprašala, če prepoznajo koga. Kmalu se je zaslišalo vreščanje domačih, saj niso mogli verjeti, da sva to midva. Kako veseli so bili, da naju vidijo. Na hitro sva poklepetala z vsemi in se malo pačila pred kamero. Domači so nama seveda veselo mahali nazaj, a ničesar nisva mogla videti, deluje samo v eno smer. Temu smo se dobro nasmejali. Ko smo se poslovili, sva odšla proti avtu, a klicali so me nazaj in prosili, če lahko greva še malo pozirati, saj so poklicali tetino družino ter babico in dedka. Tako so tudi oni našli spletno kamero in mahala sva še njim. Saj so že navajeni takšnih najinih vragolij, a navdušenje ni bilo nič manjše. Zdaj pa dovolj! Uloviti morava večerjo na severu!

Osmi dan

Če sva včeraj odpotovala proti vzhodu, je čas za zahod. Tokrat sva imela v planu prevoziti slikovito vasico Masca, ki je skrita visoko v soteski. Iz notranjosti je do nje dolga in ozka cesta, polna ovinkov, zato sem pogosto bila nagnjena skozi okno in možu navigirala ob srečevanju z drugimi avtomobili in celo avtobusi. Občudovala sva šoferje avtobusov, kako obvladajo po takšni cesti. Masca je težko dostopna tudi z obale, prehoditi je treba kar velik del strme in dolge poti. Neverjetno, kje ljudje živijo. Z veseljem sva kupila lokalne fige ter pražene mandlje s sladkorjem in limoninim sokom. Tako slastnih še nisva jedla. Po poti nazaj sva pojedla dve vrečki, nekaj pa sva jih le pustila za najine domače.

Slikovita vasica Masca na zahodu

Pot sva zopet nadaljevala proti jugu, saj sva si zaželela sprehoda po najdaljši plaži na otoku, plaži El Medano, znani tudi kot top lokacija za surfanje. Ob plaži je ogromno hotelov oziroma bolj apartmajev, saj vse skupaj k sreči deluje zelo neturistično. Kar nekaj ljudi se je sprehajalo po plaži, nekaj jih je teklo. Če bi bila tukaj vsaj dva dni, bi se jim zagotovo pridružila. Svoje riti sva parkirala na plažo, blizu bara in surf trgovinice. Ko sva že nekaj časa lenarila, sva ugotovila, da sva tokrat pred spletno kamero čisto nenačrtovano. Doma sva včasih pogledala tudi to plažo, a tokrat sva čisto pozabila na to. Da ne bova spet delala drame, sva domačim napisala samo sporočilo z najino lokacijo. Kot vedno so hitro sodelovali in nama navdušeno poslali nazaj fotografijo – naju na spletni kameri. Da vidiva, kako izgledava na spletu. Res smo malo ubrisani!

El Medano na jugu, najdaljša plaža in surferska meka

El Medano

Deveti dan

Dan ali dva nazaj sva na jugu kupila karti za izlet s katamaranom in danes odplujemo. Valovi so se k sreči danes umirili, tako smo se lahko vkrcali in podali na štiri in polurno pot proti klifom Los Gigantes (Velikani), ki segajo iz oceana v višino do približno osemsto metrov. Morje je bilo kar mirno, a vseeno je vsake toliko zalil kakšen val ljudi, ki so poležavali v mrežah na sprednjem delu katamarana. Kmalu smo v daljavi zagledali tri manjše kanarske otoke: La Palma, La Gomera in El Hierro. Katamaran je upravljala simpatična kapitanka, ena punca je skrbela za informacije v večih jezikih, druga nam je stregla pijačo, tretja pa je snemala in nam ponudila, da lahko na koncu izleta kupimo DVD. Zakaj bi ga kupovala, če sva snemala skoraj več kot ona, pa še fotografirala poleg. Je pa to res krasna ponudba za starejše, ki niso nič dokumentirali, pa ostale, ki niso takšni obsedenci s snemanjem in fotografiranjem kot midva. V zalivu pod klifi smo se zasidrali, najpogumnejši smo lahko tudi zaplavali. Tako prileglo se je, da sem nekajkrat morala zavriskati, da se je še kapitanka nasmejala. Po kosilu na katamaranu smo se odpeljali proti odprtemu morju iskat delfine. Kar hitro so se pojavile prve družine in na morju je zavladalo posebno vzdušje. Občudovati tako lepe živali v njihovem naravnem okolju je zagotovo nekaj popolnoma drugega od umetnih parkov. Še več delfinjih družin smo videli po poti nazaj, v daljavi se je celo pojavil kit. Vsi smo prekipevali od navdušenja in sreče, tudi posadka je postajala vse bolj sproščena, saj je bila glasba vse glasnejša, vsi smo po malem plesali ali peli in tudi naša frajerska kapitanka je plesala za ogromnim krmilom. Zadnjo uro proti pristanišču sva z možem uživala v mreži na premcu katamarana. Pod in pred nama je pljuskalo morje, nad nama je sijalo sonce. Sreča! Najboljše sva nevede prihranila za zadnji dan!

S katamaranom na jugu proti klifom Los Gigantes, že vidnimi v daljavi

Delfinja družinica

Odhod

Po večerji sva se spet sprehodila do najine plaže in dolgo občudovala glasne in ogromne valove. Analizirala sva najin teden na Tenerifih. Oba sva se tukaj počutila neverjetno domače in sproščeno. Bilo je naporno, a raziskala sva večji del otoka. Kmalu sva se zapazila, kako načrtujeva raziskovanje po sosednjih otokih, saj nama jih je ostalo še šest in zaželela sva si odkrivati manjše in neturistične. Edino za tečaj surfanja nisva našla časa, čeprav sva že skoraj rezervirala uro pri kulskem učitelju. Pa drugič!

Drug dan pa še zadnjič proti jugu, tokrat na letališče. Globoko sem še enkrat vdihnila kanarski zrak, ki mi je tako odgovarjal, preden sem vstopila na klimatizirano letališče. Za konec pa še fotografija meni tako ljubih nasadov banan. Mož je moral večkrat ustaviti, da sem jih lahko lovila v objektiv. Ko bi lahko nesla s sabo domov kakšnih deset takšnih šopov banan. Ah, če bi imeli vse doma, ne bi potovali. Potovanja pa obožujem.
Nasvidenje otoško življenje! Upam, da ne za dolgo!

Eden od mnogih nasadov banan