Pregled pri ginekologinji

Na zadnjem pregledu po prvi operaciji mi je abdominalni kirurg povedal za diagnozo in svetoval, da se naročim na pregled pri svoji ginekologinji, s katero naj bi dalje urejali. Več o prvih simptomih, operaciji, postavitvi diagnoze in ostalem si lahko preberete v prejšnji objavi – Diagnoza Endometrioza, 1. del. Takoj sem se naročila na pregled pri ginekologinji, saj me je resnično zanimalo, kaj vse pomeni ta bolezen in kako bo vplivala na moje življenje. Ginekologinja mi je povedala podobno kot abdominalni kirurg, da gre pri tej bolezni za to, da se tkiva, ki se nahajajo v maternici iz neznanega razloga pojavijo izven nje in tako nastajajo različne tvorbe ali kot laiki radi rečemo 'čokoladne ciste' zaradi vse krvi, ki se nabira na enem mestu. Prebrala je vse izvide in odpustno pismo iz bolnišnice. Ker mi je na prejšnjem pregledu kar sama od sebe napisala napotnico za Kliniko za neplodnost glede na to, da sva že nekaj mesecev delala na zanositvi, sva se dogovorili, da obiščem Kliniko na termin, ki sem ga imela že nekaj mesecev in bodo tam spremljali mojo endometriozo.

Preteklo je že kar nekaj let, a sem še vedno več kot hvaležna ginekologinji, da mi je takoj dala napotnico za Kliniko za neplodnost. Bila je mnenja, da je najbolje, da se naročim na prvi pregled, saj je čakalna doba kar dolga, če v tem času zanosim, pa bi lahko termin še vedno odpovedala. Še dodatno sem ji bila hvaležna za skrb, ko sem slišala nekaj izkušenj punc, ki so morale naravnost moledovati za takšne napotnice ali pa jih ginekologinje niso jemale resno, češ da so samo pod stresom in zaradi njega ne zanosijo.

Prvi obisk Klinike za neplodnost

Končno je napočil dan prvega pregleda. Glede tega nisva bila posebej zaskrbljena, saj sva bila mnenja, da bodo tam poskrbeli za mojo svežo diagnozo, zanositev pa nama bo tako v kratkem uspela, saj sem bila šele pred nekaj meseci operirana. A majhen, skrit delček v naju je vseeno trepetal – bala sva se novega in bala sva se, da ne bi slučajno obtičala na tej Kliniki za dlje časa. Trudila sem se jemati vse skupaj kot še en obisk zdravnika, a po prebranem na raznih blogih in forumih sem vedela, da vse skupaj ni tako enostavno in naju čaka kar nekaj preiskav. Mož me je večkrat prepričeval, da gre na pregled z menoj, a sem rekla, da sem vajena bolnišnic in da ne želim, da po nepotrebnem manjka v službi.

Od doma sem se odpravila kar nekaj časa pred določeno uro, saj nisem želela zamuditi. Ker ordinacije nisem in nisem našla, sem seveda prisopihala v čakalnico nekaj minut čez uro. A kaj kmalu sem ugotovila, da sem zastonj tekala po hodnikih (ne vem kako, a pristala sem celo v kletnih hodnikih pod celotno bolnišnico), saj se stvari niso tako hitro odvijale. Ko sem prišla do zdravnice, me je prvo presenetila njena prijaznost in mirnost. Ravno to sem potrebovala. Poleg tega sem lahko ves čas, ko je zdravnica kaj zapisovala, navdušeno občudovala prelepo veliko fotografijo na steni – kup cvetličnih loncev in v vsakem po en dojenček. Ne vem, kje sem našla čas, da sem vmes celo razmišljala, kako bo izgledal najin pajacek oziroma kateremu izmed teh bo najbolj podoben. Po kratkem pogovoru sem dobila nekaj napotnic za laboratorij za krvne preiskave (obiskati sem ga morala ob točno določenih dneh glede na menstrualni cikel) in napotnico za ultrazvok. Naročila mi je še, da naj dobi mož pri osebni zdravnici napotnico za spermiogram in ga opravi pri njih na Kliniki. Vesela sem bila, ko je bil prvi pregled za mano in ni se mi zdelo nič kaj posebnega, samo nekaj preiskav opraviva, pa bo.

Posvet z izvidi

Čez nekaj tednov sem imela posvet z izvidi laboratorija in ultrazvoka. Vse je bilo videti brez posebnosti, a zdravnica je kaj hitro predlagala laparoskopijo. Še danes se živo spomnim, kako presenečena sva obsedela v čakalnici. Res si nisem predstavljala, da bom že po enem letu od prejšnje operacije zopet operirana. Celo oči so se mi orosile, ko sem pomislila na ves postopek in okrevanje po operaciji. A vse skupaj se nama je zdelo zelo smiselno – zdravnica je namreč rekla, da bodo vsi nadaljni postopki brez smisla, če bi imela še kakšna žarišča endometrioze. Prejšnjič so mi seveda odstranili samo bulico pod popkom, z laparoskopijo pa bodo lahko pregledali vse organe v trebušni votlini, prehodnost jajcevodov, vse nepravilnosti pa bodo lahko tudi odstranili. Operacija je bila predvidena tako kot prejšnja v jeseni. Razveselila sem se, da bom lahko pred tem še šla na dolgo načrtovan road trip po Švici.

Dobila sem še napotnico za pregled pri tireologu. S ščitnico je očitno vse v redu. Mož je imel kmalu posvet z izvidi spermiograma pri andragogu. Bili so v mejah normale, a zdravnik je želel, da bi bili boljši, zato mu je svetoval, da izboljša prehrano in se več giblje ter mu predpisal kontrolo čez nekaj mesecev. Lepo je bilo videti, kako je mož vse skupaj vzel resno in se resnično trudil jesti bolj zdravo ter se še več ukvarjal s tekom in pohodi. Posledično so bili izvidi pri andragogu veliko boljši, na kar sva bila zelo ponosna.

Dan pred odhodom na road trip po Švici sem imela še en posvet na Kliniki in ultrazvok. Zdravnica mi je potrdila operacijo in dobila sem točen datum. Dan pred mojim rojstnim dnem. Ali se šalijo? No dobro, saj bom kmalu doma in bom praznovala pač z nekaj šivi. Nič hudega, bom že za rojstni dan 'popravljena', če bo slučajno kje kaj endometrioze.

Operacija #2

Dan pred operacijo sem imela kot vedno nekaj preiskav, ultrazvokov, EKG, laboratorij in posvet z zdravnico – operirala me bo zdravnica, ki me obravnava na Kliniki, česar sem bila vesela, saj je priznana strokovnjakinja in topla oseba. Po operaciji sem jasno ves dan in noč bolj kot ne prespala, ko so se pojavile rahle bolečine, sem takoj dobila nekaj v kanal v žili, ki sem ga še imela od infuzije. Drugo jutro sem imela dopoldne pregled. In prejela prelepo rojstnodnevno darilo, saj mi je zdravnica rekla, da lahko zanosim kar takoj. Tri žarišča endometrioze je bilo potrebno sčistiti, vse ostalo pa je kot mora biti, tudi jajcevodi so prehodni. Ko je prišel pome mož in me odpeljal domov v domačo oskrbo, sem bila še ves dan v sedmih nebesih. Zaradi dobrih novic mi je kupil plišasto medvedko, ki pestuje dva manjša medvedka. Ooo kako lepo od njega! Kmalu bom kot ta mama medvedka!

Hvala, moji najdražji

Tudi tokrat se moram zahvaliti vsem mojim, ki so me tokrat še bolj kot lani podpirali že dolgo pred operacijo in ves čas okrevanja. Polno je bilo lepih sporočil, obiskov in telefonskih klicev. In ja, kar hitro po operaciji sem praznovala rojstni dan. V pižami in halji. Že takrat so bile tri brazgotine še komaj kaj vidne, tista v popku je bila celo na istem mestu kot lanska brazgotina.

Hvala za sodobno medicino! In moji zdravnici!

Punce z endometriozo

Kar nekaj obiskov Klinike se je nabralo, v bolnišnici pa sem bila tri dni. In v tem času sem spoznala ogromno krasnih punc, ki imajo enako diganozo kot sama ter podobne težave. V moji sobi sta bili še dve punci s to boleznijo, tudi v sosednji sobi sta bili dve. Lažje je bilo, ker sem videla, da nisem sama s takšnimi težavami in da nas je pravzaprav ogromno. Obdržale smo stike še nekaj mesecev po operaciji, se bodrile in si poročale o poteku zdravljenja, z eno punco pa sva bili v stiku še leto ali dve. Ker sem imela od vseh teh štirih punc, ki sem jih spoznala v bolnišnici, najmanj težav in samo tri manjša žarišča, sem bila potihem mnenja, da mi bo mogoče uspelo zanositi prvi in tudi punce same so tako trdile, saj so vedele, da je to že moja druga operacija in sem že na Kliniki za neplodnost. Seveda ni bilo tako. Vse so zanosile in bila sem iskreno presrečna za njih. A pisale smo si vse manj. Sama jih nisem želela moriti s težavami, njim pa najbrž tudi ni bilo lahko govoriti o radostih materinstva, ko so vedele, da sama še nisem tam. Stiki so se pretrgali, presrečna sem za njih in vem, da me še vse to čaka.

Punce, hvala vam za vso podporo! Mogoče pa pripravimo en piknik, ko uspe še meni. Tako smo si obljubile. In hvala vsaki punci, s katero sem kadarkoli spregovorila o endometriozi in/ali neplodnosti. Skupaj smo močnejše! Želim vam vse dobro iz srca!

Postopki na Kliniki za neplodnost

Ker naju do pomladi ni presenetil čudež po naravni poti, sva pristala spet na posvetu na Kliniki. In takrat se je vse skupaj začelo. Najin popolnoma drug svet, v katerem sva pristala z bliskovito hitrostjo. Vsaj tako se nama je zdelo. Naenkrat nič več romantičnih pristopov v smislu "imejva se rada, naenkrat naju bo presenetilo."

V naslednjih letih (ja, letih!) sva dala skozi štiri postopke IUI, pet umetnih oploditev in dva spontana splava. Ogromno preiskav, različnih zdravnikov specialistov, kup injekcij, tablet, ultrazvokov, punkcij foliklov pod narkozo, embriotransferjev, razočaranj ob negativnih krvnih testih in vedno znova novih posvetov in načrtov, kako bomo dalje postopali. In vsakič sva se pobrala, obrisala solze in pogumno nadaljevala svojo pot.

Sva tekača na dolge proge

Šele zadnji dve leti, ko sva končno zadihala od vseh postopkov in Klinike ter pokrpala vse rane, sva ugotovila, da je res, kar nama govorijo. Da sva borca in da sva šla čez ogromno težkih preizkušenj. Vsi postopki te namreč tako posrkajo, da to postane tvoj nov način življenja in si govoriš, da tako pač je, če želiš priti do željenega cilja. Rečeš si, da ni tako hudo. Ko trud zopet ni poplačan, s partnerjem pojokaš, na samem pojokaš, potem obrišeta drug drugemu solze in greš novemu načrtu nasproti. In si prav oddahneš, da te končno znova posrka v nov postopek in nimaš več toliko časa za smiljenje samemu sebi, saj se potihem zopet veseliš uspeha, ki pa te tokrat zagotovo čaka. Skrivaj trepetaš, a upaš. Upanje pač umre zadnje!

Kot rekreativna tekača in pohodnika obožujeva srednje in daljše razdalje in vse bolj se nama zdi, da nama je najbrž pač usojeno, da je tudi ta najina pot do tako zelo željenega otročka tek na dolge proge. Potrpežljivosti, ljubezni, podpore drugih, optimizma in upanja imava cel kup, a prosim, naj ne postane vse skupaj ultramaraton. Tek na dolge proge bo čisto dovolj!

Zaključek, ki to ni čisto zares

Vseh podrobnosti glede postopkov definitvno ne morem strniti v enem članku, kaj šele, da bi pisala še o vseh čustvih in doživljanju vsega tega, kar se nama je dogajalo. Poleg Klinike in zdravnikov specialistov sva obiskala tudi kar nekaj alternativnih zdravnikov in zdravilcev, na tem področju še vedno raziskujeva z velikim navdušenjem. Bom pa zagotovo o posameznih izkušnjah še pisala. V tej zgodbi sem želela samo na kratko povzeti dogajanje med prvo in tretjo operacijo. Ja, že tretja operacija in zgodba okoli nje bo kmalu na vrsti, da postane del tega bloga. In ne skrbite, nič kaj prestresljivega se ni zgodilo. Izkazalo se je, da je bilo tokrat najmanj sledi o endometriozi in tudi okrevanje je že za mano. Živiva zdravo in srečno ter sva polna upanja kot še nikoli prej!

Se nadaljuje...

Sončnica se ozira za soncem ne glede na ovire.